Zgodovina

Vrhnika ima v svojem grbu ladjo in četudi odmislimo na ladjo Argo ter staro pripovedko o argonavtih, je nastanek in razvoj Vrhnike najtesneje povezan z ladjami in prometom po mirno tekoči in globoki Ljubljanici, ki izvira tukaj kot velika reka iz enajstih kraških izvirov. Hkrati stoji Vrhnika tamkaj, kjer je najkrajši in najzložnejši prehod iz Ljubljanske kotline čez notranjske in kraške gozdnate planote proti morju, ki je že v davnih časih zvabil človeka, da si je utrl pot skozi ne preveč prijazno pokrajino. Na poti, po kateri je potoval jantar s severnih obal proti južnemu morju in po kateri je prodiral rimski legionar in osvajal najvzhodnejše pokrajine takratnega imperija, se je moral pozneje tudi Slovan spoprijeti z močvirskim svetom Ljubljanskega barja in s kamnitimi klanci gozdnate Notranjske. Prav tam, kjer se nehajo klanci in kjer se odpre plan svet z reko, ki v mogočnih izvirih privre izpod strmih kraških sten, je na predrimskih in rimskih sledovih Nauportusa zrasel srednjeveški Oberleibach, kasneje pa današnja Vrhnika. Prve sledove človeka v vrhniškem kotu so arheologi zasledili na rogovju severnega jelena, ki so ga leta 1905 izkopali v bivši Petričevi opekarni na Vrhniki. Na rogovju so bile zareze in vrezi, narejeni s kremenovim orodjem. Najdba sodi v čas mlajšega paleolitika in gre verjetno za sled človekovega bivališča na prostem. Od tedaj dalje, tja do mostiščarskih naselbin na Ljubljanskem barju, ni človeških sledov. Ojezeritev južnega dela Ljubljanske kotline je nastala pred približno 7000 leti v vlažni atlantski dobi. Gladina jezera se je do “mostiščarskega” stadija postopoma nižala in se za dalj časa ustalila na 290 m nadmorske višine, kar pomeni, da je bila voda globoka 2 do 3 m. Že sredi drugega tisočletja pr. n. št. se je jezero začelo spreminjati v visoko barje in šota je za dolgo prekrila ostanke koliščarskih naselij. V okolici Vrhnike so bila naselja odkrita v Blatni Brezovici in Bevkah in sodijo v čas eneolitika (2000 – 1700 pr. n. št.).

Kultura mostiščarjev se je naslanjala na naravo. Prebivalci so se prehranjevali z divjadjo (jelen, medved, tur, divja svinja, bober, ris) in nabiranjem plodov. Gojili so domače živali in sejali lan, o čemer nam pričajo zogleneli ostanki platna. Najdena bakrena bodala in kalupi za ulivanje dokazujejo, da je bila razvita tudi metalurgija. Za plovbo po jezeru so uporabljali iz enega debla izdelane čolne drevake.

Na osnovi izkopanin lahko sklepamo, da je bilo ozemlje današnje Vrhnike naseljeno že pred prihodom Rimljanov. Najdbe uvrščamo v dobo halštatske kulture v starejši železni dobi in v mlajšo železno dobo. Iz teh časov naj bi tudi izviralo Gradišče pri Vrhniki, katerega naj bi okoli leta 338 pr. n. št. ustanovili noriški Tavriski.

Področje Vrhnike jebilo že takrat pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, o čemer priča starogrška pripovedka o Jazonu in argonavtih. Iz pripovedke izvemo, da so Vrhniko ustanovili argonavti, ki so pod vodstvom tesalskega kraljeviča Jazona pripluli v te kraje, vračajoč se iz Kolhide ob Črnem morju po Donavi, Savi in Ljubljanici do njenih izvirov. Od tu so svojo ladjo Argo prenesli preko Krasa na Jadransko morje ter nato nadaljevali pot po morju v Grčijo. Po zgodovinskih virih sega legenda v 3. st. pr. n. št.

Že grški pisec Strabon omenja, da je sredi 2. st. pr. n. št. na širšem področju Vrhnike obstajalo naselje, ki se je v polatinjeni obliki imenovalo Nauportus (Nauportus – navis, portus – pristanišče). Mimo je tekla reka z enakim imenom.

Kraj, takrat pod oblastjo keltskega plemena Tavriskov, je bil postaja na tovorni poti Akvileja – Segestika. Po zapisih sodeč, se je v 1. st. pr. n. št. v neposredni soseščini razvil rimski del naselbine. Največji razcvet je naselje doživelo v času osvajanj cesarja Avgusta, ki je želel vojaško in gospodarsko povezati kraške in alpske pokrajine ter Podonavje z Italijo, zato je dal vojaškim oddelkom zgraditi cesto od Ogleja čez Hrušico na Vrhniko in v rimsko Emono. Odsek ceste med Ljubljansko kotlino in Krasom je bil za rimsko državo izrednega pomena. Glavno obrambno črto pa je predstavljal veliki zaporni zid imenovan Claustra Alpium Iuliarum, ki so ga zgradili v 3. st. n. št. Še danes lahko sledimo delno ohranjenemu zidu, ljudje mu pravijo Ajdovski zid, ki je bil na našem območju dolg več kot 10 km, širok 1 m in visok 2 do 3 m. Imel je 62 četverokotnih obrambnih stolpov. Najbolj viden je še danes pod Ljubljanskim vrhom, drugod pa so ostale le nizke groblje, ki so jih prerasle mogočne smreke.
Razpadajoči rimski imperij v dobi preseljevanja narodov ni vzdržal pritiska številnih plemen in sredi 5. st. n. št. so Huni uničili mesto.Do 12. st. so vendar nastala naselbinska jedra srednjeveške Vrhnike.

Predvidevamo, da je počasno povečevanje prometa po delno ohranjenih rimskih poteh in po plovni poti po Ljubljanici ponudilo osnovo, da je v bližini rimskega Nauportusa polagoma nastajala srednjeveška Vrhnika. Nastala so tri naselitvena jedra. Na sledovih gradišča je zraslo naselje Hrib s farno cerkvijo. Tu so se naselili obrtniki, čevljarji, sedlarji in zlasti usnjarji, ki so se združevali v takrat najpomembnejšo bratovščino. Ob vznožju sv. Trojice je nastalo strnjeno naselje majhnih, nizkih in običajno s slamo kritih hiš – Vas. Tu so živeli vozniki, brodniki in drugi nižji obrtniki. Na trškem Bregu so bile razvrščene trgovine, gostilne, uradi, trški bogataši in višji sloj obrtništva. Valvasor pripoveduje, da je bila Vrhnika trg že leta 1325 in je predstavljala enega najstarejših trgov bivše dežele Kranjske, kjer so gospodovali “vrhniški gospodje”. Svojo zlato dobo je Vrhnika doživela v 17. stoletju, zahvaljujoč ugodnemu položaju ob glavni državni cesti, po kateri je potekal ves promet med Trstom in Ljubljansko kotlino in se od tu naprej odvijal po Ljubljanici. Leta je bila takrat edina prometna pot preko barja, ker je vsakdo raje udobno potoval po njej kot pa po izredno slabi cesti ob robu barja. Tudi vse trgovsko blago, ki je prihajalo iz Italije in se je tja pošiljalo, se je prevažalo v velikih in majhnih čolnih po Ljubljanici. Zato so imeli najvažnejšo vlogo trgovci, za njimi krčmarji ter cerkvena gosposka iz kartuzijanskega samostana Bistra.

Z dograditvijo cesarske ceste Dunaj – Trst leta 1806, je čolnarstvo začelo počasi izumirati, uveljavljalo pa se je prevozništvo na daljše razdalje. Najpogosteje so vrhniški “furmani” vozili na sever do Mürzzuschlaga in na jug do Mantove. Na te čase spominja ime hotela Mantova na Cankarjevem trgu.

Takrat je zajela Vrhniko gospodarska kriza, iz katere si je počasi pomagala z novimi gospodarskimi panogami. Začelo se je izkoriščanje velikih gozdov v bližnjem kraškem zaledju. Ob močnih izvirih Ljubljanice je bilo proti koncu 19. st. toliko žag kot nikoli prej in pozneje. Z dograditvijo lokalne železnice Ljubljana – Vrhnika leta 1899 se je začel razvoj nove industrije (opekarstvo, usnjarstvo, lesarstvo, mlekarstvo, sirarstvo). Po letu 1945 se je Vrhnika začela hitro razvijati, saj so k temu pripomogle ugodne prometne zveze in bližina Ljubljane. Število prebivalstva je hitro naraščalo. Pojavila so se nova naselitvena jedra, ki so se zlila s starimi, in Vrhnika postane mesto leta 1955. Občina Vrhnika se razteza na 126 km2 in ima 16.363 prebivalcev v 21 naseljih. Samo mesto Vrhnika ima danes 7.000 prebivalcev, od katerih je večji del zaposlen v industriji (usnjarska, lesnopredelovalna, elektro in kovinskopredelovalna). Precejšen del prebivalstva se ukvarja tudi s kmetijstvom in obrtništvom.