• Občina Vrhnika
  

  -	Občina Vrhnika
  -	Pobratene občine
  -	Kulturna dediščina
  -	Naravna dediščina
  -	Zgodovina Vrhnike
  -	Znani Vrhničani
  -	Domača in umetna obrt

• Župan in podžupana
• Občinska uprava
• Občinski svet
• Nadzorni odbor
• Krajevne skupnosti
• Javni zavodi in ustanove
• Društva
• Gospodarstvo
• Informacije jav. značaja
• Naš časopis
• Predpisi
• Razpisi, natečaji, naročila in namere
• Vloge in obrazci
• Dokumenti v javni obravnavi
• Lokalno
• Projekti
• Prostorski akti v pripravi

Znani Vrhničani

Ivan Cankar (1876 - 1918)

Življenjepis

---

Ivan Cankar, najpomembnejši slovenski dramatik in najbolj vsestranski slovenski pisatelj, se je rodil 10.5.1876 na Vrhniki, v hiši revnega obrtnika. Osnovno šolo je končal na Vrhniki, 1888 je odšel na Ljubljansko realko, 1896 na Dunaj študirat tehniko, 1897 se je vrnil na Vrhniko, kjer je ostal do smrti matere. Po materini smrti je odšel na Dunaj , kjer je ostal do leta 1907, nato pa se je dokončno vrnil v Ljubljano. Vse do leta 1917 je živel na Rožniku, tik pred smrtjo pa se je preselil nazaj v Ljubljano. Oktobra 1918 je doma nesrečno padel po stopnicah, nakar so ga odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je 11. decembra ponoči umrl.


Cankar kot osebnost

---

Cankar, četrti predstavnik moderne, je bil telesno zelo šibak, zato pa duhovno nenavadno močna, vsestransko razvita osebnost z izredno ostrim umom, sposobnim predirne kritike okolja, samega sebe, pa tudi paradoksov, ironije in sarkazma, s čimer se je spajala močna čustvenost, ki se ji je pridruževal še izredno razvit etičen čut. Zaradi teh značilnosti je za Cankarja značilno neravnovesje med duhovno in telesno obliko življenja. Podobno kot Kette in Murn, je že zelo zgodaj spoznal razliko med duhovno in čutno ljubeznijo. Tega ni mogel nikoli premagati, pozneje ga je celo stopnjeval s tem, da je duhovno ljubezen povezoval s spominom na umrlo mater, ki mu je pomenila simbol čiste ljubezni, žrtvovanja za druge in zato najvišji ideal človečnosti.
Glede na druge pisatelje je Cankarju edinemu uspelo, da je vzdržal v svojem radikalnem intelektualstvu, saj so se vsi drugi so se spreobrnili. To je zmogel, saj je ostal prvi slovenski profesionalni pisatelj (resda da je imel idealne pogoje-razvoj slovenske družbe, dovolj široka plast bravstva ...)


Cankarjev pisateljski razvoj

---

Njegov pisateljski razvoj razdelimo na troje enako dolgih, po svojem pomenu in značilnostih pa prav neenakih obdobij. Natančnih meja med njimi ni, vsako pa ima svoje značilnosti.


MLADOSTNO OBDOBJE:

Prvo obdobje, torej mladostno obdobje, traja od 1891 do 1900 in ga imenujemo obdobje začetkov in sanj, natančneje pa obdobje začetnega epigonstva, realizma in dekadence. V tem času je Cankar prehodil hitro pot od dejanskih začetkov do dekadence in simbolizma, vendar se je v tem obdobju od dekadence načelno že poslovil. Ta njegov razvoj je bil vzporeden razvoju od pesništva k prozi in dramatiki. S pesništvom in prozo se je začel ukvarjati skoraj sočasno leta 1891, vendar je prva leta poeziji posvečal precej več časa (najprej epigonsko po zgledu Prešerna in Gregorčiča, kasneje pa je prišel pod vpliv Aškerca in Heineja ). Svojo poezijo je motivno in idejno naslonil na dekadenco in jo zbral v zbirki Erotika, nato pa se od poezije skoraj popolnoma poslovil, saj je spoznal, da je njegov dar v prozi in dramatiki in da se v poeziji z Župančičem ne more meriti.
S prozo se je resneje ukvarjal od leta 1896, ko je začel v dnevnikih objavljati črtice, satire in tudi daljše novele. Rešil se je prvih vplivov poetičnega realizma in se v osnovi in obliki približal realizmu in naturalizmu. Toda že pozimi 1896 se je pod vplivom dekadence in simbolizma oddaljil od naturalizma in se načelno odločil za objektivno estetiko realizma. To je zamenjal s subjektivnim načinom oblikovanja dekadence in simbolizma. Načela le-tega pa je uveljavil v črticah in novelah, ki so izšle 1899 v zbirki Vinjete. V tem obdobju je napisal tudi igro Romantične duše (1897), kjer je že razvil svoje pojmovanje hrepenenja, sicer pa je gojil motiviko in obliko realistične drame, kar je bolj opazno v drami Jakob Ruda, posneti po Ibsenu.


ZRELO OBDOBJE:

Traja od 1900-1909 in ga običajno imenujemo družbeno kritično, predvsem zaradi problematike, ki v njem nastaja. V tem času je Cankar načelno in praktično sprejel socialistično teorijo za osnovo svoje življenjske in slovstvene miselnosti. Premik, ki se je izvršil pod vplivom bivanja na Dunaju, se je kmalu pokazal tudi v Cankarjevem slovstvenem delu, motivno, idejno in oblikovno, saj je skoraj popolnoma prenehal pisati pesmi in tudi v pripovedništvu je dal prednost daljšim oblikam pred kratkimi črticami. Za zrelo obdobje je značilno, da je Cankar v njem napisal skoraj vsa daljša dela - povesti, romane in daljše novele. V tem obdobju je ustvaril tudi obsežne dramske tekste - Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in Hlapci. Glede na prejšnja dela je v delih zrelega obdobja svojo tematiko motivno in idejno tematiko razširil na socialne in etične motive proletarca, umetnika, ženske, otroka in izobraženca v slovenski meščanski družbi. Prvine socialističnih miselnosti so narasle zlasti okoli 1907, ko se je z deli Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova pravica pa tudi s Hlapci približal začetni fazi socialističnega realizma. Vendar je bilo obdobje 1907 samo prehodno, saj se sestavine socialistične miselnosti ves čas prepletajo še z drugimi. Dekadenco je sicer načelno odklonil, vendar je obdržal nekatere njenih motivov, idej in oblik. Pomembno mu je ostalo nasprotje med telesnostjo in duhovnostjo. Sledil je glavnim načelom subjektivistične etike in njegov način pisanja je ostajal subjektiven. V obliki del so pogoste sestavine realizma in naturalizma. Ti so najbolj opazni v dramah, npr. starejši realizem Gogoljevega tipa prevladuje v komediji Za narodov blagor in deloma v Pohujšanje v dolini šentflorjanski, medtem ko konverzacijski realizem in milejski naturalizem močno obarvata drami Kralj na Betajnovi in Hlapci.
Kljub temu da smo obdobje poimenovali družbeno-kritično, se v njem prepletajo socialistična miselnost, dekadenčna čutna in duhovna občutljivost in simbolistični spiritualizem, obenem pa tudi različna načela realističnega, impresionističnega in simbolističnega oblikovanja.


POZNO OBDOBJE:

Tretje obdobje imenujemo psihološko ali etično obdobje. Tu se v ospredje pomaknejo motivi posameznikovega ali skupnostnega trpljenja. Motivika se zoži na motiv hrepenenja, na mladostne spomine na mater, na opazovanje živalskega življenja, na lastno mladost. Zmeraj bolj se spreminja v etika - psihologa in nato v etičnega preroka. Zunanja značilnost tega obdobja je, da nastanejo v njem le maloštevilna večja dela - poleg igre Lepa Vida, predvsem še povest Grešnik. Najvažnejša dela (Moje življenje, Moja njiva in Podobe iz sanj) so cikli kratkih črtic. Črtica mu v tem času postane glavna slovstvena zvrst in sicer v tipično impresionistični ali simbolistični obliki.
Prejšnje simbole iz ljudskega slovstva mu sedaj nadomestijo religiozni motivi.


Cankarjevo literarno ustvarjanje

---

Pesništvo

Kot pesnik se je Cankar razvijal vzporedno z drugimi člani slovenske moderne, vendar pa ima njegova lirika, v primerjavi s Kettejevo, Zupančičevo in Murnovo poezijo manj izvirne moči in pesniške enkratnosti. Čeprav v poeziji ni pokazal vseh svojih talentov, je v njej že zajel nekatere motive in ideje svojega pisateljskega sveta: ideja hrepenenja, kritiko družbe in moralno kritiko samega sebe.


Pripovedništvo

V njem je gojil različne oblike.kratke črtice, listke ali novilete, daljše novele povest in romane. Ustvaril je novo obliko črtice in novilitete osnovi dekadenčno impresionistične estetike, tudi noveli je ustvaril novo podlago saj je med prvimi pisal novele iz mestnega in izobraževalnega življenja. Daljša dela so po obliki ali povest ali romani, med obojim pa ni jasne meje. Tudi tu je ustvaril novo obliko. Skoraj vsi so po obliki ciklični, pri Cankarju pa so vrsta paralelno včasih simetrično razvrščenih zgodb. Pripovedništvo je najobsežnejši ter po snoveh in idejah najbogatejši del Cankarjevega ustvarjanja. V njem je najbolj vsestransko izoblikoval svoje predstave o življenju, veliko bolj dosledno kot v dramatiki. V njem je tudi najbolj uveljavil svoj posebni jezikovni slog in pisateljsko tehniko.


Dramatika

 Z dramatiko se je Cankar ukvarjal že v mladostni dobi. Cankarjeva dramatika je po motivih in idejah najtesneje povezana z njegovim pripovedništvom, ponekod celo direktno, saj je motive iz pripovednih del presajal v dramatiko, vendar pa so oblikovno različne. Njegov slog je v dramah manj enoten, saj niha od izrazitega realizma do impresionizma in simbolizma. V njegovi dramatiki je več sestavin motivnega in oblikovnega realizma, to pa najbrž zaradi narave dramskega ustvarjanja, ki terja na odru več oprijemljive zunanje snovi. Oblika Cankarjevih dram je bila odvisna tudi od motivike, ki se je spreminjala od dela do dela in od slovstvenih zgledov, ki so zelo različni - od Gogolja in Ibsenba do Maeterlineka in drugih.

Oglejte si tudi Cankarjeve prvotiske


Cankarjeva dela

---

Objavljati je začel kot dijak. 1893 je objavil svojo prvo pesem, istega leta pa že tudi prvi prozni spis. Poezijo in prozo je objavljal v takratnih mladinskih listih: Ljubljanski Zvon, Slovenski narod... Od 1899 naprej je svoja dela izdajal predvsem v samostojnih knjigah, ali pa je vanje zbral spise, ki so že izšli v prejšnjih publikacijah.


Od 1899 do smrti izšle:

• 1899 Erotika, Vinjete
• 1900 Jakob Ruda
• 1901 Knjiga za lahkomiselne ljudi, Tujci, Za narodov blagor
• 1902 Na klancu , Kralj na Betajnovi
• 1903 Ob zori
• 1904 Križ na gori, Gospa Judit, Hiša Marije Pomočnice
• 1905 Potepuh Marko in kralj Matjaž, V mesečini
• 1906 Nina. Martin Kačur
• 1907 Aleš iz Razora, Hlapec Jernej in njegova pravica, Krpanova kobila
• 1908 Zgodbe iz doline šentflorjanske, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Novo življenje
• 1909 Kurent, Za križem
• 1910 Hlapci, Bela krizantema
• 1911 Volja in moč, Troje povest
• 1912 Lepa Vida
• 1913 Milan in Milena
• 1917 Podobe iz sanj

Po smrti izšle:

• Romantične duše (napisane 1897, izšle 1922)
• Mimo življenje (pripravljeno 1904, izšlo 1920)
• Moje življenje (objavljeno v časniku 1914, izšlo 1920)
• Moja njiva (pripravljeno 1914, izšlo 1935)
• Grešnik Lenart (napisano 1915, izšlo 1921)