Arhiv
Na prijeten način je dobila svoj epilog zgodba, ki bi se lahko vlekla še leta in leta, občina pa bila lahko zanjo odštela tudi na stotine tisoč evrov. Občina Vrhnika in dediča Galletovega premoženja v Bistri in okolici so namreč v izvensodni poravnavi dosegli sporazum, po katerem se dediča odpovedujeta odškodnini. Občina bo namesto tega morala nameniti trideset tisoč evrov (to je višina, ki jo je določila občina sama, realno pa bi bila odškodnina sigurno večkrat večja ) v poseben sklad za pomoč otrokom iz vrhniške občine.
Posest nekdanjega samostana v Bistri, kjer danes domuje Tehniški muzej Slovenije, je sredi devetnajstega stoletja kupil tovarnar Franz Galle. Samostan je s prezidavo delno spremenil v graščino, ki pa si je po koncu druge svetovne vojne delila usodo z drugimi tovrstnimi posestvi – postala je del splošnega ljudskega premoženja. Komaj šest let kasneje, ko je družina Bruna Galleta prisilno zapustila posest, se je v Bistro že vselil Tehniški muzej Slovenije. Prevzel je grad s parkom, staro žago venecijanko in manjši del gozda.
Z osamosvojitvijo Slovenije je prišel v veljavo denacionalizacijski zakon, preko katerega lahko zakoniti dediči uveljavljajo vračilo v naravi ali denarno odškodnino. Postopek vračila sta preko odvetnice sprožila tudi Franz Galle in njegova sestra Eva Lehman – sin in hči Bruna Galleta. V dosedanjem postopku sta od države že dobila denarno odškodnino za objekte v Bistri, gozd in večino kmetijskih zemljišč pa so jima vrnili v naravi. Zakon o denacionalizaciji pa jima je kot upravičencema dal pravico terjati odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe vrnjenih nepremičnim tudi od občine Vrhnika. Slednja je namreč zadnja leta prav tako uporabljala del nepremičnin v Bistri. Pogovori so trajali dlje časa, saj strani glede vsote nekako nista dosegli soglasja. Nato pa sta se Galle in Lehmanova odločila, da zgodbi naredita konec na način, da občina sama določi neko vsoto, le-ta pa bo po predlogu njune odvetnice Tjaše Andree Prosenc namenjena pomoči potrebnim otrokom iz občine Vrhnika. Na občini so se odločili za trideset tisoč evrov, ki kot rečeno, ne bodo šli na kartico Galletovih potomcev, marveč v poseben občinski sklad za pomoč otrokom.
Predlog je romal na zadnjo občinsko sejo, kjer so ga svetniki tudi potrdili. Tako oni kot tudi župan in predstavniki občine so takšno potezo Galletovih potomcev pozdravili. Direktorica občine uprave Vesna Kranjc je pojasnila, da bodo deset tisoč evrov namenili otrokom družine Samotorčan, ki so nedavno tega izgubili mater, preostalih dvajset tisoč evrov, pa bodo v proračunu opredelili kot namenska sredstva in jih bodo dodelili pomoči potrebnim otrokom v primeru hujše nesreče. O dodelitvi sredstev v posameznem primeru bo odločal župan na podlagi utemeljenega predloga Centra za socialno delo Vrhnika.
In zakaj sta se Galletova odločila za takšen korak? »Sestra, ki živi v Hamburgu, ima izreden socialni čut. Pomaga azilantom in drugim tujcem, ki se zatečejo v Nemčijo ali pa si vsaj obetajo boljšega življenje. Za početje je pred časom prejela celo priznanje nemškega predsednika. Torej je delno k temu pripomogla njena plat življenjske zgodbe, delno pa tudi moja. Žena je namreč deset let delala na neki šoli na Dunaju z otroci s posebnimi potrebami, kasneje pa še v bolnišnici na oddelku za otroke. Tako se oba dobro zavedava kaj staršem pomenijo otroci,« je pojasnil 76-letni Franz Galle, ki danes živi v Celovcu, v Slovenijo pa se zaradi svojih let ne namerava več vrniti. »V začetku devetdesetih je še tlela tiha želja, da bi se mogoče vsaj jaz in žena vrnila v Bistro, vendar sta tedaj močno zboleli moja in ženina mater. Skrb za starše je zahtevala najino prisotnost v Avstriji, zato sva misel na selitev opustila.« V Bistri tudi dejansko nimata nobene nepremičnine. Država jima je izplačala graščino, v naravi pa sta dobila gozd in kmetijske površine, ki pa sta jih takoj zatem prodala nazaj skladu kmetijskih zemljišč. Sicer pa se Galle zaveda, da selitev ni tako enostavna. V življenju je to izkušnjo že večkrat doživel. Enkrat zelo grenko. »Še danes se v živo spominjam, kako so 31. julija 1945 tedanji oblastniki prišli po očeta in ga odpeljali v Ljubljano, nato pa smo morali dom zapustiti še mi. Odšli smo s tistim, kar smo lahko dali v roko, vse ostalo smo pustili. Za kratek čas smo živeli na Vrhniki pri družini Potrebuješ na Stari cesti, nato pa so nas decembra 1945 odpeljali na avstrijsko mejo in izgnali. Odšli smo v taborišče v Lienzu. Očeta so že prej – 7. septembra 1945, odpeljali iz zapora na mejo in tudi njega izgnali iz domovine. Na srečo je materin oče živel v Piestingu v Spodnji Avstriji, kamor smo se skupaj z očetom in materjo preselili. Leta 1952 sem se preselil na Dunaj, kjer sem živel do leta 2008, sestro pa je pot preko Trsta vodila v Hamburg, kjer je še danes.«
In kaj pravi na krivico, ki jo je tedanja povojna komunistična oblast prizadejala njemu in njegovi družini? »Veste, prvič so partizani prišli k nam že 26. junija 1942. Zaplenili so živila, živino in še nekatere druge stvari. Očeta so že držali ob steni, a je na srečo načelnik skupine bil domačin in so ga spustili, sicer bi ga zagotovo ubili.« Nato naredi dolg premor in misli usmeri na leto 1945, ko so morali zapusti dom. »Kako bi rekel, to je bila… Saj smo konec koncev imeli še srečo, da nas niso pobili.«
Gašper Tominc
FOTOREPORTAŽE
12. 07. 10Dediča Galletovega premoženja sta se odpovedala odškodnini v korist otrok
Na prijeten način je dobila svoj epilog zgodba, ki bi se lahko vlekla še leta in leta, občina pa bila lahko zanjo odštela tudi na stotine tisoč evrov. Občina Vrhnika in dediča Galletovega premoženja v Bistri in okolici so namreč v izvensodni poravnavi dosegli sporazum, po katerem se dediča odpovedujeta odškodnini. Občina bo namesto tega morala nameniti trideset tisoč evrov (to je višina, ki jo je določila občina sama, realno pa bi bila odškodnina sigurno večkrat večja ) v poseben sklad za pomoč otrokom iz vrhniške občine.Posest nekdanjega samostana v Bistri, kjer danes domuje Tehniški muzej Slovenije, je sredi devetnajstega stoletja kupil tovarnar Franz Galle. Samostan je s prezidavo delno spremenil v graščino, ki pa si je po koncu druge svetovne vojne delila usodo z drugimi tovrstnimi posestvi – postala je del splošnega ljudskega premoženja. Komaj šest let kasneje, ko je družina Bruna Galleta prisilno zapustila posest, se je v Bistro že vselil Tehniški muzej Slovenije. Prevzel je grad s parkom, staro žago venecijanko in manjši del gozda.
Z osamosvojitvijo Slovenije je prišel v veljavo denacionalizacijski zakon, preko katerega lahko zakoniti dediči uveljavljajo vračilo v naravi ali denarno odškodnino. Postopek vračila sta preko odvetnice sprožila tudi Franz Galle in njegova sestra Eva Lehman – sin in hči Bruna Galleta. V dosedanjem postopku sta od države že dobila denarno odškodnino za objekte v Bistri, gozd in večino kmetijskih zemljišč pa so jima vrnili v naravi. Zakon o denacionalizaciji pa jima je kot upravičencema dal pravico terjati odškodnino iz naslova nezmožnosti uporabe vrnjenih nepremičnim tudi od občine Vrhnika. Slednja je namreč zadnja leta prav tako uporabljala del nepremičnin v Bistri. Pogovori so trajali dlje časa, saj strani glede vsote nekako nista dosegli soglasja. Nato pa sta se Galle in Lehmanova odločila, da zgodbi naredita konec na način, da občina sama določi neko vsoto, le-ta pa bo po predlogu njune odvetnice Tjaše Andree Prosenc namenjena pomoči potrebnim otrokom iz občine Vrhnika. Na občini so se odločili za trideset tisoč evrov, ki kot rečeno, ne bodo šli na kartico Galletovih potomcev, marveč v poseben občinski sklad za pomoč otrokom.
Predlog je romal na zadnjo občinsko sejo, kjer so ga svetniki tudi potrdili. Tako oni kot tudi župan in predstavniki občine so takšno potezo Galletovih potomcev pozdravili. Direktorica občine uprave Vesna Kranjc je pojasnila, da bodo deset tisoč evrov namenili otrokom družine Samotorčan, ki so nedavno tega izgubili mater, preostalih dvajset tisoč evrov, pa bodo v proračunu opredelili kot namenska sredstva in jih bodo dodelili pomoči potrebnim otrokom v primeru hujše nesreče. O dodelitvi sredstev v posameznem primeru bo odločal župan na podlagi utemeljenega predloga Centra za socialno delo Vrhnika.
In zakaj sta se Galletova odločila za takšen korak? »Sestra, ki živi v Hamburgu, ima izreden socialni čut. Pomaga azilantom in drugim tujcem, ki se zatečejo v Nemčijo ali pa si vsaj obetajo boljšega življenje. Za početje je pred časom prejela celo priznanje nemškega predsednika. Torej je delno k temu pripomogla njena plat življenjske zgodbe, delno pa tudi moja. Žena je namreč deset let delala na neki šoli na Dunaju z otroci s posebnimi potrebami, kasneje pa še v bolnišnici na oddelku za otroke. Tako se oba dobro zavedava kaj staršem pomenijo otroci,« je pojasnil 76-letni Franz Galle, ki danes živi v Celovcu, v Slovenijo pa se zaradi svojih let ne namerava več vrniti. »V začetku devetdesetih je še tlela tiha želja, da bi se mogoče vsaj jaz in žena vrnila v Bistro, vendar sta tedaj močno zboleli moja in ženina mater. Skrb za starše je zahtevala najino prisotnost v Avstriji, zato sva misel na selitev opustila.« V Bistri tudi dejansko nimata nobene nepremičnine. Država jima je izplačala graščino, v naravi pa sta dobila gozd in kmetijske površine, ki pa sta jih takoj zatem prodala nazaj skladu kmetijskih zemljišč. Sicer pa se Galle zaveda, da selitev ni tako enostavna. V življenju je to izkušnjo že večkrat doživel. Enkrat zelo grenko. »Še danes se v živo spominjam, kako so 31. julija 1945 tedanji oblastniki prišli po očeta in ga odpeljali v Ljubljano, nato pa smo morali dom zapustiti še mi. Odšli smo s tistim, kar smo lahko dali v roko, vse ostalo smo pustili. Za kratek čas smo živeli na Vrhniki pri družini Potrebuješ na Stari cesti, nato pa so nas decembra 1945 odpeljali na avstrijsko mejo in izgnali. Odšli smo v taborišče v Lienzu. Očeta so že prej – 7. septembra 1945, odpeljali iz zapora na mejo in tudi njega izgnali iz domovine. Na srečo je materin oče živel v Piestingu v Spodnji Avstriji, kamor smo se skupaj z očetom in materjo preselili. Leta 1952 sem se preselil na Dunaj, kjer sem živel do leta 2008, sestro pa je pot preko Trsta vodila v Hamburg, kjer je še danes.«
In kaj pravi na krivico, ki jo je tedanja povojna komunistična oblast prizadejala njemu in njegovi družini? »Veste, prvič so partizani prišli k nam že 26. junija 1942. Zaplenili so živila, živino in še nekatere druge stvari. Očeta so že držali ob steni, a je na srečo načelnik skupine bil domačin in so ga spustili, sicer bi ga zagotovo ubili.« Nato naredi dolg premor in misli usmeri na leto 1945, ko so morali zapusti dom. »Kako bi rekel, to je bila… Saj smo konec koncev imeli še srečo, da nas niso pobili.«
Gašper Tominc
OSTALE NOVICE
URADNE URE
Ponedeljek
8.00 - 12.00
13.00 - 15.00
Sreda
8.00 - 12.00
13.00 - 17.00
Petek
8.00 - 13.00
Ponedeljek
8.00 - 12.00
13.00 - 15.00
Sreda
8.00 - 12.00
13.00 - 17.00
Petek
8.00 - 13.00
